Ni tekma, pri kateri bi kompliciral. Ko gledam Venezuela – Japan, mi bolj diši enostavna smer na goste kot pa lovljenje neke eksotike. Venezuela v zadnjem obdobju deluje precej jalovo, predvsem v napadu. Premalo si pripravi čistih situacij, še manj pa iz teh trenutkov tudi iztisne. Proti ekipi, kot je Japonska, je to hitro problem, ker ti ne podari veliko in zna kaznovati že manjši padec koncentracije.
Pri Japoncih mi je všeč predvsem to, da ne potrebujejo divje tekme, da pridejo do rezultata. Lahko igrajo mirno, z več kontrole, pa so še vedno nevarni. Če res startajo z igralci tipa Endo, Tomiyasu, Doan in Minamino, potem je razlika v tehnični urejenosti kar očitna. Venezuela zna biti čvrsta in neugodna v duelih, ampak če mora dalj časa loviti žogo, ji tekma začne uhajati iz rok. To je zame ključ.
Medsebojnim dvobojem iz preteklosti tukaj ne dajem prevelike teže. Tiste zgodbe so bile drugačne. Bolj pomembno se mi zdi, da se igra na Japonskem, v Ōiti, kar gostom oziroma domačinom v tem paru prinese občutek rutine in manj prilagajanja.
Ne bom rekel, da je to darilo, ker Venezuela lahko tekmo zapre in jo naredi grdo za gledanje. Ampak če moram izbrati stran, sem na dvojki. Zame je Japan trenutno bolj zrela, bolj nevarna in predvsem bolj zanesljiva izbira.
