Pri julijskih evropskih tekmah si vedno rečem isto: ne kompliciraj tam, kjer je stvar precej jasna. Sheriff Tiraspol – Aluminij je zame ena od tistih tekem, kjer ne iščem herojske kvote, ampak predvsem pravilen občutek za razmerje moči. Moj prvi pogled gre takoj k domačemu terenu in evropskim navadam. Sheriff je klub, ki je takšne večere že večkrat igral, in to se običajno vidi v ritmu, mirnosti na žogi in predvsem v tem, da ne zganja panike, če tekma prvih dvajset minut še ne steče.
Aluminij mi deluje kot ekipa, ki bo morala biti zelo disciplinirana, če želi ostati dolgo v igri. To je tip obračuna, kjer gost pogosto začne previdno, malo nižje, z mislijo, da bo preživel uvodni pritisk. Problem je, da Sheriff doma običajno zna potrpežljivo lomiti tak blok. Ni nujno, da bo to spektakel, prej si predstavljam precej enosmeren nadzor domačih in nekaj trenutkov kakovosti, ki lahko odločijo.
Ker ni izpostavljenih pomembnih poškodb ali suspenzov, nimam razloga, da bi preveč dvomil v osnovno moč domačina. To je pri takih kvalifikacijah pomembno: ko ni velikih mankov v napadu ali sredini, se kakovostna razlika lažje pokaže. Tudi prizorišče ni nepomembno. Sheriff Arena zna biti precej specifična za goste, sploh če pridejo v tekmo brez prave evropske kilometrine.
Sodnik A. Talic mi tukaj ni glavni faktor, razen tega, da lahko z nekaj hitrimi kartoni še dodatno umiri začetni zalet gostov. Moj tip je preprost: 1. Kvota ni ogromna, je pa po mojem dovolj poštena za tekmo, v kateri bolj zaupam domači rutini kot kakšnemu presenečenju.
