Ne bom kompliciral: pri tekmi Montenegro – Armenia sem na strani domačih. Enica pri tej kvoti ni darilo, je pa po mojem še vedno povsem igriva. Črna gora je v tem trenutku bolj zrela ekipa, predvsem pa deluje bolj mirno v ključnih delih tekme. To je tista razlika, ki jo pri reprezentančnem nogometu pogosto iščem, ker tu ni vedno pomembno, kdo lepše kombinira, ampak kdo zna pravočasno zapreti tekmo.
Armenija mi na drugi strani ne daje občutka stabilnosti. Ima svoje trenutke, zna priti do gola in ni ekipa, ki bi jo lahko odpisal že vnaprej, ampak prevečkrat pade iz ritma. Ko jih pritisneš, začnejo puščati prostor, in ravno tu vidim prednost domačinov. Črna gora je v zadnjih nastopih pokazala, da zna izkoristiti takšne razpoke, posebej če tekmo odpre po svojih notah.
Pomemben mi je tudi kontekst prizorišča. V Podgorici zna biti za goste neprijetno, ne govorim samo o tribunah, ampak o celotnem občutku tekme. Domači tam običajno igrajo bolj samozavestno, bolj direktno, kot da si upajo dodati tisti zadnji pas več. Armenija je sicer že večkrat dokazala, da zna biti trmasta, a ko pogledam njune medsebojne dvoboje, imam občutek, da Črna gora proti njim praviloma najde pot do priložnosti.
Edina stvar, zaradi katere sam ne bi šel all-in, je to, da domači niso ravno ekipa, ki bi redno odigrala sterilno tekmo brez nihanj. Znajo tudi prejeti gol in si sami zakomplicirati večer. Zato razumem tudi bolj previden pristop z varnejšo dvojno možnostjo, ampak če že izbiram glavni tip, ostajam pri čisti enici.
Moj občutek je, da bo domača kakovost prej ali slej naredila razliko. Ne pričakujem sprehoda, pričakujem pa dovolj resno in dovolj zrelo predstavo za zmago Črne gore.
