Ne bom ovinkaril: pri paru Argentina – Algeria grem na enico. Takšne tekme na velikih turnirjih včasih delujejo bolj zapletene, kot v resnici so, ampak tukaj mi razmerje moči vseeno precej jasno diši po Argentini.
Ker smo na začetku turnirja, mi prazna forma na papirju ne pomeni veliko. Raje gledam, kdo lahko tekmo prime za vrat. In Argentina ima ravno to. Vezna linija z De Paulom, Enzom in Mac Allisterjem zna držati tempo, zna umiriti kaos in zna tudi potisniti žogo dovolj hitro naprej, da Messi in Lautaro dobita uporabne situacije. To je zame glavna razlika. Ne gre samo za zvezdniška imena, ampak za to, da ta ekipa deluje logično sestavljena.
Alžirija ima nekaj zanimivih igralcev, predvsem po bokih in v prehodu, vendar imam občutek, da bo proti takšni obrambi težko dolgo ostala v coni udobja. Romero in Lisandro sta tip branilcev, ki napadalcu hitro vzameta voljo do igre med linijami. Če Argentina zadene prva, se zna tekma precej odpreti v eno smer.
Tudi prizorišče v Kansas Cityju mi tukaj ne spremeni veliko. Na nevtralnem terenu običajno več pomeni mirnost v glavi, Argentina pa je v teh velikih večerih praviloma bolj zrela. Marciniak kot sodnik mi še dodatno daje občutek, da večjih neumnosti ne bo dopuščal, kar ponavadi koristi boljši ekipi.
Kvota ni za lovce na čudeže, je pa povsem uporabna. Moj tip ostaja 1.


