Takšne tekme so včasih bolj zoprne, kot izgledajo na prvi pogled. Pri paru Japan – Venezuela me prva misel vleče na domačo stran, ampak ne zato, ker bi šel slepo za imenom ali kvoto. Gre bolj za vtis ekipe, ki trenutno deluje precej bolj urejeno, predvsem brez žoge. Japonci zadnje čase igrajo zelo čisto, brez večjih nihanj, in to je pri prijateljskih tekmah pogosto razlika med ekipo, ki tekmo nadzoruje, in ekipo, ki samo čaka svoj trenutek.
Venezuela zna biti neprijetna, sploh če ji pustiš prostor za prehode, ampak tukaj imam občutek, da ga ne bo dobila dovolj. Japonska doma, v Hirošimi, vseeno dobi tisti občutek “svojega okolja”, četudi ne gre za tekmo z velikim tekmovalnim pritiskom. Takšne reprezentance mi pogosto sedejo za enico ravno zato, ker tudi v manj pomembnih tekmah ne razpadejo v organizaciji.
Ena stvar me vseeno drži malo nazaj: prijateljske tekme imajo svoje muhe. Menjave razbijejo ritem, trenerji testirajo, včasih se po vodstvu tempo čisto umiri. Zato mi ta kvota na čisto enico ni ravno za pretiravanje z vložkom. Je igriva, ni pa to tip, pri katerem bi se delal pametnega. Če kdo išče nekaj bolj umirjenega, je kombinacija domačin ali remi z manj goli povsem smiselna, ker ne pričakujem odprtega divjanja.
Medsebojni dvoboji tukaj mene ne prepričajo preveč, ker so bili v drugačnih okoliščinah in z drugačnimi kadri, čeprav opozorilo ostaja: Venezuela je znala Japonce že presenetiti. Ampak danes mi je slika drugačna. Japonci so v boljšem ritmu, bolj kompaktni in bolj zanesljivi v obeh smereh. Moj izbor je 1, bolj zaradi discipline kot zaradi spektakla.
