Ne bom ovinkaril: pri paru FC Astana – Dinamo Tirana sem še vedno na strani domačih, čeprav zadnji medsebojni vtis marsikoga hitro ohladi. Astana je proti istemu tekmecu v kratkem času pokazala oba obraza — enkrat zna igrati zelo pametno in zaprto, drugič pa ji tekma uide iz rok hitreje, kot bi si želel. Ravno zato to zame ni toliko zgodba o formi, ampak bolj o odzivu.
Všeč mi je, da ima Astana doma precej jasno sliko, kako želi igrati. Tomasov in Islamkhan sta igralca, ki znata umiriti zadeve, ko postane nervozno, hkrati pa imata dovolj kakovosti za pravo zadnjo podajo proti Karimovu. Tudi postavitev mi je tukaj pomembna. Astana s klasično zadnjo linijo deluje bolj naravno, medtem ko je Dinamo s tremi zadaj lahko ranljiv po bokih, posebej če se tekma odpre in mora veliko braniti širino.
Ne bom rekel, da je to brez tveganja, ker ni. Dinamo Tirana zna biti neprijeten, predvsem ko pride do prehodov in ko nasprotnik pusti preveč prostora med linijami. Ampak občutek imam, da bo Astana tokrat precej bolj zrela. Astana Arena je specifično prizorišče, gostovanje tam ni preprosto, domači pa v takih evropskih večerih praviloma skušajo prevzeti nadzor že zgodaj.
Zame to ni tekma za lovljenje spektakla. Bolj si jo predstavljam kot potrpežljivo, nekoliko tršo in z manj prostora. Če kdo želi bolj varno pot, razumem zaščito na domače ali remi ob manj golih. Jaz pa bom ostal pri osnovni misli: enica. Kvota ni za bogatenje, je pa čisto uporabna, ker bolj verjamem odzivu Astane kot še eni veliki predstavi gostov.
