Pri prijateljskih tekmah sem praviloma malo bolj previden, ker ljudje prehitro nasedejo formi na papirju in pozabijo, kdo je na drugi strani. Malzenice – Besiktas je zame ravno tak par. Malženice znajo biti zoprne, predvsem zato, ker igrajo precej pogumno in si upajo napasti, ampak meni tukaj bolj diši zgodba gosta.
Ne bom kompliciral: moj tip je dvojka. Kvota ni lepotica, je pa po moje še vedno uporabna. Zakaj? Ker pri Bešiktašu vendarle vidim več reda v igri, več kontrole brez žoge in predvsem več mirnosti v fazah, ko tekma malo obstane. Takšne pripravljalne tekme pogosto odločijo ravno te malenkosti. Ni nujno, da bo turška ekipa letela vseh 90 minut, prej pričakujem, da bo v pravih trenutkih pritisnila in potem držala stvari pod nadzorom.
Pri Malženicah me moti, da znajo odigrati odprto in všečno, a s tem si hitro odprejo tudi težave zadaj. Proti ekipam nižjega ranga to še gre, proti klubu, ki ima več individualne kakovosti in hitrejšo cirkulacijo žoge, pa tak pristop hitro postane drag. Tudi prizorišče v Šamorinu mi ne daje občutka izrazite domače prednosti, kar dodatno vleče na stran gosta.
Pomembno je tudi, da ni izpostavljenih večjih poškodb ali suspenzov, ki bi Bešiktašu resno podrli ravnotežje. Če bi manjkal kak ključni napadalec ali vezist, bi bil precej bolj zadržan. Tako pa ostajam pri preprosti misli: boljša ekipa, boljša širina, bolj zrel pristop. Zame Besiktas za zmago.
