Pri prijateljskih tekmah me vedno malo zategne ročna. Ne zato, ker ne bi bilo vrednosti, ampak ker trenerji radi pokvarijo ritem z menjavami in testiranjem. Kljub temu imam pri paru AGF Aarhus – Viborg precej jasno sliko. Moja prva misel je enostavna: če že iščem zmagovalca, grem z domačimi.
Aarhus mi deluje bolj zrelo. Ni ekipa, ki bi divjala brez glave, ampak zna tekmo spraviti v svoj tempo in tam ostati. To mi je pri takih obračunih všeč, ker prijateljske tekme pogosto odločajo ravno disciplina, razporeditev in občutek, kdo manj podari. Viborg zna biti nevaren, sploh če mu pustiš prostor, in prihaja v solidnem ritmu, zato to zame ni tip, ki bi ga metal med “lahke”. Je pa razlika v tem, da je Aarhus v zadnjem obdobju pustil bolj miren, bolj zanesljiv vtis. Manj nihanja, več kontrole.
Dodatno mi je všeč, da pri domačih ni bilo zaznati kakšnih posebnih kadrovskih pretresov, kar je pri pripravljalnih tekmah pomembno. Ko ni lukenj v hrbtenici ekipe, trener lažje ohrani idejo igre, in to se običajno vidi že od začetka. Če bi manjkal kak ključen napadalec ali vezist, bi bil precej bolj previden, tako pa tega alarma nimam.
Kvota ni takšna, da bi človek padel s stola, je pa povsem uporabna za singel ali kot mirnejši del kombinacije. Jaz tukaj ostajam pri osnovi: enica. Ne pričakujem nujno spektakla, bolj tekmo, v kateri bo Aarhus v pravih trenutkih bolj konkreten in na koncu naredil dovolj za zmago.
